Esej založnika in pisatelja Luke Novaka o urbanem nezavednem, ki je letos izšel tudi v francoskem prevodu pri ugledni pariški založbi Léo Scheer (Le Métro, Inconscient urbain) in doživel številne medijske odmeve (Le Monde, Libération, France Culture, Télérama), nam odkrije drugačne dimenzije mest, ko v drzni tezi strukturo mesta razpne čez geometrično mrežo javnoprevoznih povezav in nas povede skozi podzemlje pariškega in njujorškega metroja, vse do površinskosti ljubljanske trole.

 

Parižani so si užitek drugega dali dobesedno pripeljati skozi podzemlje, Newyorčani pa so ga enostavno obšli. Če je nezavedno Pariza stavek, potem je nezavedno New Yorka krik. Tak je tudi metro. Če je pariški strukturiran kot Flaubertov roman, katerega naracijo določa skrbno premišljen stilistični modus, ali kot Proustov miselni tok, ki se vedno znova vrača k nevralgičnim točkam spomina, je newyorški modeliran po velikih črtah prodora propulzivnih karavan, kakršne najdemo v Steinbeckovih Sadovih jeze, kjer se obupana kolonija razlaščenih poljedelcev v ravni črti pomika proti obljubljeni Kaliforniji, ali pa po velikopoteznosti dvomljivega slovesa junakov, kot je Fitzgeraldov Gatsby.